SUZD

Milan Klemenčič. Donacija slik in risb

slikarska razstava v Pilonovi galeriji Ajdovščina

 

Milan Klemenčič, Lastna podoba, 1906, olje/platno

 

Pilonova galerija želi s slikarsko razstavo Milana Klemenčiča izraziti hvaležnost Mojci Klemenčič za podarjene slike in risbe njenega očeta ter izkazati spoštovanje umetniku, ki je s svojo ustvarjalnostjo na področju slikarstva, fotografije in lutkarstva oplemenitil in obogatil ne le naše kraje, temveč tudi širšo slovensko deželo. Klemenčičev slikarski in risarski opus nam na iskren in odkrit način orisuje podobo takratnega časa in ljudi, obenem pa predstavlja dragocen dokument življenja in dela samega umetnika.

Milan Klemenčič je bil rojen 7. marca 1875 v Solkanu pri Gorici materi domačinki Ani Verdikon ter očetu Štefanu, ki ga je skozi življenje spremljal tudi likovni talent. Milan, drugorojenec med štirimi otroki, je že v rani mladosti postal sirota in zanj je potlej skrbela njegova nona Katarina Verdikon. Gimnazijo je obiskoval v Gorici (1885-1889), kjer se je tudi prvič srečal z lutkami, ter v Trstu (1890). Bil je eden redkih primorskih umetnikov predvojne generacije, ki so študirali tudi na italijanskih likovnih akademijah - najprej na beneški slikarski akademiji (1891), naslednje leto pa še na akademiji Brera v Milanu (1892). Leto pozneje je vpisal študij na Kraljevi bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu ter  v mestu, po Jakopičevem prepričanju »zbirališču vseh mednarodnih umetnikov«, obiskoval tudi gledališki tečaj pri Karlu Lautenschlägerju. Po študiju je Klemenčič stopil v mornarico ter odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec. 1899 leta se je poročil z Josipino (Pepco) Lorencuti iz Solkana. V naslednjih treh letih se je družina povečala za dva člana - sinova Milovana (1900) ter Sava (1902). Klemenčič je kot sodniški uradnik služboval v Bovcu in Gorici, v letu 1901 pa je obiskoval še letni semester na slikarski akademiji v Münchnu. Leta 1903 je nastopil službo sodnega kanclista v Ajdovščini in poln ustvarjalnega zagona začel plodno slikarsko obdobje. Klemenčiča slikarja je v njegovih »šturskih časih« občudoval mladi realčan Veno Pilon, ki je postal njegov sodelavec pri lutkah, pozneje pa mu kot študent na akademiji poročal iz Prage o lutkovnem gledališču. 22. decembra 1910 je Klemenčič izpeljal krstno predstavo svojega Malega marionetnega gledališča in Šturje so tako postale rojstni kraj izvirnega slovenskega marionetnega gledališča. Klemenčič, tudi avtor prvih barvnih posnetkov na Slovenskem iz leta 1910, je svoje fotografije opremljal z vso natančnostjo, dosleden je bil tudi pri podnaslavljanju slik - od tod tudi zanimivo in stvarno soočanje s časom, saj je zapisal tudi dan, ko je bilo delo dokončano. 1913 je bil Klemenčič potrjen kot učitelj risanja na obrtno-nadaljevalni šoli in takrat že petčlanska družina - leto poprej, 10. decembra 1912, se jima je v Šturjah rodila še hčerka Mojca -, se je preselila v Šaplovo hišo na šturskem placu. Klemenčič je bil po izbruhu vojne 1914 poklican kot črnovojnik v vojsko, žena pa se je z otroki zaradi njihovega šolanja v Gorici preselila v Solkan. Po koncu vojne se je z družino najprej naselil v Domžalah, nato pa v Ljubljani. V prestolnici se je Klemenčič spet posvetil lutkam; ustanovil in vodil je Slovensko marionetno gledališče, nekaj časa pa je opravljal tudi službo šefa opreme obeh osrednjih slovenskih gledališč, Drame in Opere. Po prenehanju delovanja marionetnega gledališča v letu 1924 je svoje ustvarjalne moči spet namenil slikarstvu. Umrl je v Ljubljani, 5. februarja 1957.

Klemenčič za časa svojega življenja ni doživel samostojne predstavitve svojega slikarskega opusa, in je, navkljub prigovarjanju prijateljev naj priredi razstavo, nekako stal v ozadju. Mogoče je bil vzrok temu tudi dejstvo, da je bil Klemenčič malce osamljen umetnik, ki se nikoli ni vključeval v kako skupino. Zvesto in dosledno zapisan realizmu je sicer spremljal ustvarjalnost sodobnikov, a s konservativnimi zadržki, čeprav sta se ga bežno dotaknila tudi impresionizem ter neoimpresionizem. Na pobudo Vena Pilona je leta 1970 Goriški muzej, ki danes hrani del Klemenčičevega opusa, pripravil spominsko slikarsko razstavo: na gradu Kromberk so bili predstavljeni Klemenčičevi goriški motivi, v avli današnje dvorane Prve slovenske vlade v Ajdovščini pa so se motivom iz Goriške in Vipavske doline pridružili tudi portreti domačinov. V letu 1976, ob retrospektivni razstavi Slikar in lutkar Milan Klemenčič 1875 - 1957 v Goriškem muzeju, je Klemenčičev slikarski opus doživel prvo strokovno izčrpno obravnavo s strani umetnostnega zgodovinarja Marka Vuka.

V preteklih petih letih je bilo Klemenčičevo slikarsko, fotografsko in lutkarsko delo večkrat predstavljeno javnosti: v novembru 2007, ob 50 letnici umetnikove smrti, je Pilonova galerija pripravila pregledno razstavo Milan Klemenčič 1875-1957, slikar, fotograf, lutkar, ter z njo zajela vse tri medije ustvarjanja človeka, ki je s svojim delom zapisan v slovenskem slikarstvu, fotografiji in lutkarstvu. V lanskem letu je Lutkovno gledališče Ljubljana izdalo monografijo Milan Klemenčič. Iskalec lepote in pravljičnih svetov, dramaturga Matjaža Lobode, ki se je posvetil Klemenčičevemu lutkarskemu opusu. Pilonova galerija bo letos že v drugič počastila Klemenčičevo slikarsko ustvarjanje - v mesecih od aprila do junija je OŠ Šturje Ajdovščina v svojih prostorih že gostila razstavo z izbranimi deli iz donacije.

Tokratna razstava predstavlja Klemenčičeve slike in risbe, ki jih je Pilonova galerija v preteklih dveh letih prejela v dar od umetnikove hčerke. Donacijo sestavlja 19 slik v oljni tehniki na različnih nosilcih (platno, lepenka ali les), med njimi sta dve še v začasni zbirki, ter 17 risb s tušem ali svinčnikom na papir, zajetih tudi iz skicirke. Ti risarski utrinki, male razpoloženjske »vinjete«, predvsem duhovito in pronicljivo v karikaturo zajeti »portreti« ljubljanskih meščank, pa tudi secesijsko zasnovane risbe ter mestne vedute, zarisane s svinčnikom, kljub svoji časovni oddaljenosti in zategadelj nostalgični noti nekako dopolnijo in osvežijo spomin na Klemenčiča, zapisovalca takratnega življenja in časa.

Spremljajoči katalog (z besedilom Tanje Cigoj ter oblikovanjem Primoža Breclja) vsebuje tudi podroben seznam podarjenih Klemenčičevih del.

Razstava je na ogled od 17. do 28. septembra 2012 znotraj urnika galerije (od torka do petka od 8.00 - 16.00, zunaj urnika je ogled za skupine možen po predhodni najavi).

 

Poklon Raoulu Cenisiju

Pinakoteka Pokrajinskih muzejev v Gorici

Vljudno vabljeni na otvoritev sobe, posvečene Raoulu Cenisiju ob 100-letnici rojstva, v sredo, 26. septembra 2012 ob 18h v Pinakoteki Palače Attems Petzenstein.

Raoul Česnik se je rodil v Šibeniku 26. septembra 1912 Radoslavu, slovenskemu častniku avstro-ogrske vojske, ki mu je bilo dodeljeno delovno mesto v Dalmaciji, in Domenici - Mini Miagostovich, ki je izhajala iz ugledne šibeniške družine. Po tem, ko sta mu umrla oba starša, se je leta 1921 preselil v Gorico, si tam spremenil priimek v "Cenisi" in se od leta 1930 posvečal umetniškemu ustvarjanju. Kot tovariš Tullia Cralija, ki je bil tudi sam po rodu Dalmatinec, je sprva zaplaval v vode futuristične estetike, toda kmalu se je posvetil drugim umetniškim jezikom, ki so lažje izražali njegov notranji nemir, popolnoma uresničen v njegovem izposojenem delu "La casa del pazzo" / "Hiša norca" (1933). Mala razstava - poklon, vmeščena v kontekst Pinakoteke Pokrajinskih muzejev, združuje reprezentativno jedro njegovega dela iz tridesetih let.

Umetnik je bil v slovenskem prostoru predstavljen leta 2005 v Pilonovi galeriji Ajdovščina, ob tej priložnosti pa je izšel tudi dvojezičen katalog (slo/it) z besediloma Irene Mislej in Alessandra Quinzija.

Raoul Cenisi, Dalmatinska krajina, 1969, gvaš/papir, PGA

Predavanje dr. Franka Ćorića: Akcija Centralne komisije za kulturni napredek Dalmacije leta 1909
Četrtek, 10. maja 2012, ob 18.00 na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 2, v predavalnici 343

 

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo in Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani vas vabita na predavanje z naslovom Akcija Centralne komisije za kulturni napredek Dalmacije leta 1909, ki ga bo imel dr. Franko Ćorić (Oddelek za umetnostno zgodovino Univerze v Zagrebu).

Predavanje bo v četrtek, 10. maja 2012, ob 18.00 na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 2, v predavalnici 343 (3. nadstropje levo).

 

Povzetek predavanja: Glavna konservatorja Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov Josef Wilhelm Kubitschek in Max Dvořák sta marca leta 1909 predlagala ukrepe za kulturni napredek Dalmacije v sklopu tedaj neaktivne Vladne pobude za  gospodarski napredek Dalmacije. S predlaganimi ukrepi je povezana vrsta dogajanj v obdobju od leta 1909 do začetka prve svetovne vojne, čeprav to ni očitno na prvi pogled. To so imenovanje Frana Bulića za prvega dalmatinskega konservatorja, sanacija temeljev zvonika trogirske stolnice, projekti arhitekta Karla Holeya za utrditev vestibula, stebrov pred vhodom v mavzolej, krstilnice ter vzhodnih in severnih vrat Dioklecijanove palače, projekt Georga Niemanna za ureditev Peristila, zagotovitev subvencij Ministrstva za bogoslužje in šolstvo za popravilo in sanacijo zgodovinskih zgradb, prvo študijsko potovanje dunajske univerze, ukvarjanje Dagoberta Freya in Hansa Folnesicsa z dalmatinskimi temami, turistični vodič Dalmatien in Wort und Bild ter album s fotografijami dalmatinskih spomenikov Ćirila Metoda Ivekovića. Neposreden povod za predlagane ukrepe so bili novinarski prispevki, ki so nastali po bivanju Hermanna Bahra v Dalmaciji februarja 1909.

Kratek življenjepis predavatelja: Rojen leta 1976. Študiral je umetnostno zgodovino in germanistiko na Filozofski fakulteti zagrebške univerze, vpisal magistrski študij umetnostne zgodovine - smer spomeniško varstvo. Leta 2010 je doktoriral s temo o organizaciji in dejavnosti Centralne komisije v Istri in Dalmaciji med 1850 in 1918 (mentor prof. dr. Zlatko Jurić), od leta 2004 je asistent na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete zagrebške univerze. Ukvarja se z zgodovino in teorijo varovanja kulturne dediščine, s povezavami z nemško govorečimi področji in s sodobnim varovanjem spomenikov.

 

 

 

Predavanje Marka Špikića Konzervativna avantgarda

Napovedujemo predavanje Marka Špikića Konzervativna avantgarda: Teorija konservatorstva kot kontrakultura: od Boita do Riegla, ki bo 15.12.2011 ob 18.uri na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti.

Tema predavanja bo odnos med konservatorskimi teorijami in inovativnimi pristopi umetnostne zgodovine med leti 1880 in 1900, s poudarkom na trenju med zgodovinskimi in estetskimi vrednotami. Izpostavljene bodo socialne in kulturne okoliščine nastanka nove teorije konservatorstva v Evropi kot revizije paradigme "stilskega restavriranja".

Dr. Marko Spikić umetnostni zgodovinar, konzervator in komparativist, je zaposlen na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Zagrebu.

 

Vabilo na razstavo Mladi Tiepolo v Vidmu

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo organizira 19. 11. 2011 ogled razstave Mladi Tiepolo: odkritje svetlobe (Il Giovane Tiepolo: La scoperta della luce) v Vidmu. Za strokovno vodstvo bo poskrbel dr. Ferdinand Šerbelj.

PREDVIDENA CENA PREVOZA ZNAŠA (pri 30 prijavljenih): Za člane SUZD 15 eur, za nečlane 20 eur.

V primeru, da bo prijavljenih manj, bo cena malo višja.

V CENO VKLJUČENO:
avtobusni prevoz, vodstvo in organizacija izleta

DOPLAČILA:
vstopnica za razstavo in Nadškofijsko palačo (10 €)

PRIJAVE sprejemamo do petka, 11.11.2011.na mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

PROGRAM:
7.00 odhod s parkirišča pod Halo Tivoli
V Vidmu voden ogled razstave Mladi Tiepolo, ogled Tiepolovih fresk v
Nadškofijski palači in nekaterih del Giulia Quaglia.
Prihod v Ljubljano v večernih urah.






Razstava Mladi Tiepolo: odkritje svetlobe kaže razvoj mladega slikarja,
predvsem njegovo ustvarjanje med prvim bivanjem v Vidmu leta 1726. Razstava
osvetljuje tudi slikarjeve vzornike in ideje, ki so takrat vplivale na
umetnostno ustvarjanje. Predvsem pa se ukvarja z umetnikovim raziskovanjem
svetlobe.
Na ogled so umetnine iz muzejev v Benetkah, Milanu, Torinu in nekatere od
najbolj prestižnih javnih in zasebnih zbirkah po vsem svetu.


http://www.comune.udine.it/opencms/opencms/release/ComuneUdine/cittavicina/cultura/it/eventi/Eventi_culturali/2011/settimanatiepolo/mostra.html

Prenova piranskega pristanišča

 

V preteklih mesecih je potekala prenova piranskega pristanišča, mandrača. Ker ta spada med pomembne spomenike materialne kulturne dediščine, je njegova obnova občutljiva in pomembna. Civilna pobuda prebivalcev Pirana opozarja na nepravilnosti, tako pravne kot izvedbene.
Prilagamo vabilo na Zbor krajanov, ki bo v ponedeljek 10.10.2011, ob 17. uri na Trgu 1. maja in nekaj fotografij.

Preberite več: Prenova piranskega pristanišča

Poročilo o delu Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva v letu 2010

Delovni načrt za leto 2010 je bil pripravljen v skladu z navodili za prijavo programov na Ministrstvu za kulturo RS, ki predvidevajo naslednje sklope: (1) organizacija in izvedba izobraževalnih vsebin; (2) mednarodna dejavnost in udeležba na mednarodnih konferencah; (3) promocijske dejavnosti; (4) izdajanje publikacij s področja kulturne dediščine. V okviru naših že utečenih aktivnosti smo tako načrtovali:

1. predavanja, strokovna srečanja, ekskurzije,
2. sodelovanje s CIHA in priprava simpozija v letu 2011,
3. urejanje spletne strani SUZD in objavljanje Biltena SUZD,
4. Zbornik za umetnostno zgodovino.

Preberite več: Poročilo o delu Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva v letu 2010

Pristopna izjava
Včlanitev v SUZD je mogoča z vložitvijo izpolnjene pristopne izjave na sedežu društva. Pristopno izjavo lahko vložite osebno, prek navadne ali elektronske pošte.

Članarina
- zaposleni člani 30 EUR
- upokojeni člani 25 EUR
- redni študentje in brezposelni člani 15 EUR

Način plačila
Negotovinsko z vplačilom na transakcijski račun SUZD: SI56 0201 0001 5640 440.
Pri tem obvezno navedite svoje osebne podatke (ime, priimek in naslov) in namen nakazila ''članarina + leto, za katero plačujete članarino''. Po prejemu nakazila vam lahko nalepko pošljemo po pošti ali jo po dogovoru prevzamete na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete UL.

Podatki za nakazilo:
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo
Aškerčeva cesta 2
1000 Ljubljana
IBAN: SI56 0201 0001 5640 440
Koda namena: OTHR
Swift: LJBASI2X
Referenca: SI 99 ali SI 00 [aktualna letnica]

POMEMBNO: Izjemoma sprejemamo tudi gotovinska plačila članarine, vendar le po predhodnem dogovoru pri Neži Lukančič na Oddelku za umetnostno zgodovino, kabinet 332 (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., 041 991 769. Plačilo članarine v tajništvu Oddelka za umetnostno zgodovino do nadaljnjega ni možno.

Ugodnosti članstva
Člani SUZD prejmejo izvod zadnjega letnika Zbornika za umetnostno zgodovino. Člane obveščamo o predavanjih, ekskurzijah, drugih strokovnih izobraževanjih in družabnih dogodkih, ki jih organizira Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Veljavna članska izkaznica omogoča tudi cenejši ali brezplačen obisk muzejskih razstav, zlasti v tujini.

Izidor Cankar (Šid, 1886 - Ljubljana, 1958) je leta 1909 zaključil študij teologije ter nadaljeval s študijem estetike na univerzi v Louvainu in s študijem umetnostne zgodovine na Dunaju.

Promoviral je pri slovitem Maxu Dvořaku leta 1913 z disertacijo o Giugliu Quagliu, slikarju ljubljanske stolnice.

Izidorja Cankarja imenujemo utemeljitelja slovenske umetnostnozgodovinske stroke in ga običajno postavljamo v družbo Franceta Steleta in Vojeslava Moleta. Med tremi pionirji umetnostnozgodovinske vede na Slovenskem je prav Izidor Cankar postavil njene teoretske temelje. Njegov Uvod v umevanje likovne umetnosti s podnaslovom Sistematika stila je prvič izšel leta 1926 v Knjižnici Narodne galerije v Ljubljani, ponatisnjen pa je bil še leta 1959 in 1995, kar kaže, da je Cankarjev način analiziranja likovnih del še vedno aktualen.

V času prvega natisa je bila Cankarjeva študija tudi nadvse sodobno, kar pionirsko delo v evropskih merilih in značilno za tako imenovano dunajsko umetnostnozgodovinsko šolo, ki je opredeljevala zgodovino umetnosti kot zgodovino duha. Ker besedilo ni bilo prevedeno, ni prodrlo v evropske kroge, zato pa je pomembno vplivalo na slovensko literarno, arheološko, etnološko in celo muzikološko znanost. Sistematika stila je bila tudi metodološka osnova za Cankarjevo drugo obsežno delo, Zgodovino likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je začela v snopičih izhajati leta 1927, zajela časovno obdobje od zatona antike do konca renesanse in ostala nedokončana.

Leta 1920 je Izidor Cankar zastavil študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, in to komaj leto dni po njeni ustanovitvi. Osnoval je stanovsko društvo in stanovsko strokovno revijo – Zbornik za umetnostno zgodovino, oboje leta 1921. Leta 1933 je dal pobudo za ustanovitev in gradnjo Moderne galerije, ki je bila po načrtih Eda Ravnikarja dokončana šele po drugi svetovni vojni, in sicer leta 1947. Ugledni univerzitetni profesor je leta 1936 stopil v diplomatsko službo, ki ga je vodila v Argentino, Kanado in Grčijo in ki jo je opravljal še po drugi vojni do leta 1947, ko se je vrnil v Ljubljano. Leta 1953 je bil imenovan za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V leksikonih Izidorja Cankarja opisujejo kot umetnostnega zgodovinarja, likovnega kritika, pisatelja in diplomata. Njegove umetnostnozgodovinske študije so bile izdane kot samostojne publikacije ali objavljene v Domu in svetu in v Zborniku za umetnostno zgodovino, odlikoval pa se je tudi kot literat in literarni zgodovinar. Bil je urednik revije Dom in svet (1914-1919) in časnika Slovenec (1918-1919), uredil pa je tudi Zbrane spise (1925-1936) in Pisma (1948) svojega bratranca Ivana Cankarja. Znana sta potopisno in esejistično zasnovani roman S poti (1913) in zbirka esejev Obiski (1910, 1911 v snopičih objavljeni v Domu in svetu, samostojna izdaja 1920), v katerih je predstavil takrat najpomembnejše slovenske umetnike, svoje sodobnike.

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je po Izidorju Cankarju imenovalo stanovske nagrade, ki jih bienalno podeljuje od leta 1999 za izjemne zasluge na področju umetnostnozgodovinske vede.

 

{jumi images/stories/css/rdeca2.css}{/jumi}

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo (SUZD) je prostovoljno, samostojno in nepridobitno stanovsko združenje umetnostnih zgodovinarjev in drugih v stroki aktivni delavcev, ki se združujejo zaradi skupnih interesov pri preučevanju, poglabljanju, utrjevaju in pospeševanju umevanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine ter varovanja kulturne dediščine. Društvo deluje v javnem interesu. Svoje poslanstvo uresničuje v sodelovanju s posamezniki, združenji, ustanovami in drugimi organizacijami ter državnimi organi doma in v tujini. SUZD je član mednarodnega strokovnega združenja umetnostnozgodovinskih društev CIHA (Comité  international d´histoire de l´art).

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je bilo registrirano 26. februarja 1921, z delovanjem pa je začelo na prvem občnem zboru 30. aprila istega leta. Pobudo za ustanovitev društva je dal Izidor Cankar, eden od utemeljiteljev slovenske umetnostnozgodovinske stroke.

Od ustanovitve so v društvu aktivno sodelovali domala vsi pomembnejši slovenski umetnostni zgodovinarji. Z izdajanjem lastnega glasila, kjer so objavljene nekatere temeljne raziskave domače umetnosti, pripravljanjem umetnostnih topografij, s predavanji ter ogledi kulturnih spomenikov doma in v tujini je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo postalo najpomembnejši dejavnik pri razvijanju in utrjevanju slovenske umetnostne zgodovine. Ta si je ves čas prizadevala ne le za preučevanje domačega likovnega ustvarjanja, ampak tudi za ohranjanje njegovih kulturno zgodovinsko pomembnih dosežkov.

Preberite več: Predstavitev