Rebeka VIDRIH

Umetnost opisovanja Svetlane Alpers v slovenskem prevodu

Ocene in predstavitve, 9. 4. 2018

Svetlana Alpers, Umetnost opisovanja. Holandska umetnost v 17. stoletju [prevod Katja Jenčič; spremna beseda Jure Mikuž], Ljubljana: Studia humanitatis, 2016; 407 str.; ilustr.; 20 cm. ISBN 978-961-6798-67-9: 27 EUR.

Holandske slike so bogate in raznovrstne v svojem opazovanju sveta, sijajne v razkazovanju spretnosti, domače in domačne v svojih prizadevanjih. Portreti, tihožitja, krajine in prikazi vsakdanjega življenja predstavljajo radosti, užite v svetu, polnem radosti: radosti družinskih vezi, radosti posesti, radosti v mestih, cerkvah, na deželi. Na teh podobah se 17. stoletje zdi kot ena sama dolga nedelja, kot se je nedavno izrazil nizozemski pisec, po nemirnih časih prejšnjega stoletja. Holandska umetnost je všečna očem in kot taka se nam morda zdi manj zahtevna kot italijanska.[1]

Preberite več: Bilten, 37, 2018, 03

Valentina PAVLIČ

Kip sv. Janeza Nepomuka iz vrta slivniške graščine – novoodkrito delo kiparja Jožefa Strauba

Raziskave, 8. 4. 2018

1. Jožef Straub, Sv. Janez Nepomuk. Slivnica, park slivniške graščine

Kamnit kip sv. Janeza Nepomuka, ki stoji v zaraščenem vrtu slivniške graščine, odlikuje izjemna kvaliteta, a v umetnostnozgodovinski literaturi doslej še ni bil obravnavan.[1]

Postavljen je na visok, opečnat podstavek, v višino meri 235 cm, na najširšem delu ima 110 cm in na najožjem 90 cm. Talar, koretelj s čipkasto obrobo ter krznena moceta predstavljajo značilno opravo sv. Janeza Nepomuka. Svetnika prepoznamo tudi po razpelu, ki ga drži v levi roki in h kateremu je usmerjen njegov pogled. Drugi atributi se niso ohranili, čeprav smo upoštevajoč ikonografijo svetnika in sorodne upodobitve lahko prepričani, da je svetnik v svoji desnici držal palmovo vejo in da je na glavo imel poveznjeno značilno pokrivalo. Glede na izgled zgornjega dela kipa lahko sklepamo, da je bilo pokrivalo narejeno iz drugega kosa kamna, ki je odpadel. Poleg omenjenega odpadlega kosa kipu manjka tudi dlan desne roke. Zaradi vremenskih vplivov so močno načeti deli kipa, ki so najbolj izpostavljeni – svetnikov obraz, leva roka in razpelo. Nadrobnosti kipa ne moremo več analizirati, a njegova monumentalnost in kvaliteta izdelave, kakor tudi gubanje draperije ter številne druge sorodnosti z deli Jožefa Strauba nas napeljujejo k atribuciji temu mariborskemu kiparju.

Preberite več: Bilten SUZD, 37, 2018, 02

Luka RUČIGAJ

Račun štukaterja Damiana Piazola. Grotta v Auerspergovem knežjem vrtu na Dunaju

Raziskave, 22. 3. 2018

1. Račun za izdelavo štuka v grotti. Dunaj, AT-OeStA/HHStA, SB Auersperg, I-A-1-31, Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671.

V mapi »Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671«, ki je del arhiva družine Auersperg, hranjenem v dunajskem Haus-, Hof- und Staatsarchivu, sem v okviru raziskave za magistrsko nalogo Slavnostna dvorana Auerspergovega »Knežjega dvorca« v Ljubljani in Faetontov padec v imaginariju 17. stoletja (2017) naletel na zložen račun, ki je bil opremljen z oznako »Quittung von Damian Piazol Stuccator. Nr. 64«.[1]

Preberite več: Bilten SUZD, 37, 2018, 01

Andrej DOBLEHAR

In memoriam Breda Kovič (1930–2017)

Društvena kronika, 31. 12. 2017

V letošnjem letu se je poslovila umetnostna zgodovinarka, konservatorka in televizijska ustvarjalka Breda Kovič. V več tridesetih letih dela na Televiziji Slovenija je ustvarila obsežen opus oddaj, ki sodijo med najbolj žlahtne televizijske dosežke, in to v času, ko je televizija kot medij imela veliko večji kulturni pomen in družbeni vpliv kot danes. S svojim delom je utemeljila pomembno vlogo medijev v slovenski konservatorski praksi ter povezala umetnostnozgodovinsko izobrazbo, konservatorsko prakso in novinarski poklic v celovito popularizacijsko delo. Bila je odlična pripovedovalka televizijskih zgodb iz zakladnice naše umetnosti ter gospa v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Preberite več: Bilten SUZD, 36, 2017, 05

Tomislav VIGNJEVIĆ

Likovna kritika med teorijo in impresijo. Razmislek o izumirajoči vrsti

Umetnost in kritika, 29. 11. 2017

Refleksija kritiškega pisanja oziroma kritičnega presojanja pojavov na prizoriščih likovne umetnosti, ki ima za svoj cilj tudi kvalitativno vrednotenje aktualne produkcije, nam ob natančnejšem vpogledu pusti vtis, da je kritika v določeni meri zašla na obrobje interesa. Tudi sicer v analizi stanja kritiškega pisanja v svetu pogosto naletimo na prepričanje, da je kritika zašla v precejšnjo nepomembnost ali celo krizo. Katere so res številne značilnosti in kaj so vzroki tega pojava, je izjemno težko opisati na kratko, zato pa je zelo značilna, že če se ozremo na domače, torej slovensko prizorišče, povsem očitna in temeljita marginalizacija kritične misli v tiskanih medijih.

Preberite več: Bilten SUZD, 36, 2017, 04

Monika PEMIČ

Novoodkriti dokumenti iz 90. let 19. stoletja za mariborski Narodni dom iz arhivov in zbirk v Pragi in Mariboru

Raziskave, 3. 8. 2017

1. Ferdinand Weitzinger, Narodni dom Maribor, zunanjščina, 1899–1903.

»'Narodni dom' smo srečno spravili tudi pod streho - a še le ravnokar pred prazniki,« je konec decembra 1897 sporočil Jernej Glančnik, direktor mariborske Posojilnice in idejni oče Narodnega doma, v pismu prijatelju Pavlu Turnerju.[1] Ker so se mariborski Slovenci zaradi napetih odnosov v mestu odrekli povorkam in tujim gostom in začeli svoj dom uporabljati postopoma, beležimo več »rojstnih dni« te nadvse pomembne inštitucije.[2] Spomenica z imeni najzaslužnejših članov gradbenega odbora ter ravnateljstva in nadzornega odbora Posojilnice, ki je bila vzidana v jabolko kupole, je opremljena z datumom 10. julij 1898.[3] Iz časopisnih oglasov izvemo, da je bilo jeseni leta 1898 poslopje toliko dokončano, da je s 1. oktobrom v njem začela poslovati Posojilnica.[4] 26. februarja naslednjega leta je priredila v Narodnem domu svoje prvo zborovanje.[5] Istega leta se ji je pridružila Čitalnica. Najava prve večerne prireditve na velikem odru je bila zadržana: »Slovanska Čitalnica v Mariboru je sklenila, prirejati na odru ‚Narodnega doma' v Mariboru po možnosti gledališke večere. Prva predstava bo v četrtek, 30. novembra [1899] [...].«[6] To ni bilo otvoritveno slavje, kot ga je bilo občinstvo navajeno iz Ljubljane ali Celja, zato je celjska Domovina le pohvalno zabeležila: »Društveno življenje v Mariboru se je začelo zeló živahno razvijati [...]«.[7] Lokalna časnika Südsteirische Post in Slovenski gospodar sta post festum prinesla poročili o »[o]tvoritveni slavnosti«.[8] V začetku leta 1900 se je neumorni Glančnik lahko že pohvalil: »V našem ‚Narodnem domu' začele so se gledališčne predstave in druge veselice, z vspehom kateri se more zmatrati ugodnim [...]."[9]

Preberite več: Bilten SUZD, 36, 2017, 03

10. podelitev nagrade in priznanj Izidorja Cankarja

Moderna galerija, 21. april 2017

Društvena kronika, 3. 8. 2017

1. Nagrada in priznanja Izidorja Cankarja

Preberite več: Bilten SUZD, 36, 2017, 02

Matej KLEMENČIČ

Carlo Martinuzzi, ljubljanski Magistrat in serija znamk Arhitektura na Slovenskem

Ocene in predstavitve, 31. 7. 2017

Konec januarja je pri Pošti Slovenije izšla prva znamka iz serije Arhitektura na Slovenskem. Ker je na njej podoba ljubljanskega baročnega Magistrata, je bila slovesna predstavitev v ljubljanski Mestni hiši. Pred polno Rdečo dvorano je arhitekt Jurij Kobe, eden od pobudnikov serije, predaval o zgodovini poslopja in se pri tem dotaknil tudi baročne prenove, ki ji je namenjena znamka z napisom Carlo Martinuzzi – prenova Magistrata, 1717–1718. Ob slavnostnem dogodku pa žal ni bilo mogoče nekoliko natančneje opozoriti na dve še kako pomembni vprašanji, povezani s to znamko: o izbiri motiva in o Martinuzzijevem imenu na njej.

Preberite več: Bilten SUZD, 36, 2017, 01